Kako smo postavljali električni pastir

Z odraščanjem na kmetijo me je skrb za električni pastir spremljala že od malih nog. Najprej se spomnim kako smo načrtovali kje bo potekal, glede na meje pašnikov, ki smo jih želeli ograditi in nato porabili kar nekaj časa, da smo teren primerno očistili zato, da bi tam lahko potekal električni pastir, ki bi varoval govedo pred bežanjem na sosednje parcele. 

Po tem, ko smo požagali in očistile približno meter širok pas okrog in okrog pašnikov smo na vsakih pet metrov v tla zabili približno dva metra visok akacijev kol na katerega smo kasneje pritrdili električni pastir za varovanje. Za pripravo lukenj smo na večini delov lahko uporabljali stroje, vendar pa je so bili določeni odseki kje na terenu kjer smo morali ročno narediti luknjo z železno palico in z veliko macolo zabiti kole. Danes včasih namesto kolov uporabljamo kar močne železne palice. 

Po tem, ko so bili postavljeni vsi koli še vedno ni bil čas, da bi na jih stal električni pastir, kajti na vsak kol smo morali pričvrstiti po tri izolatorje, ki so varovali žico po kateri je potekal električni pastir, da bi le ta prišla v stik z lesenim ali železnim kolom. Ker če bi se to zgodilo bi se izgubil električni tok in ne bi potekla dalje in vse okrog pašnika. Tako električni pastir ne bi služil svojemu namenu varovanja. Ko smo namestili vse izolatorje smo pričeli z nameščanjem žice, ki je bila povezana z napravo, ki je oddajala električni tok in tako je lahko električni pastir preprečeval živalim odhod z njihovega pašnika. 

Ko je celoten električni pastir enkrat postavljen pa tukaj delo ni zaključeno. Vsako pomlad je namreč potrebno narediti obhod po celotnem teritoriju in požagati vse morebitne veje, ki bi se dotikale žice ter tako preprečevale možnost kroženja električnega toka. Je pa vseeno boljše to, kot pa vsakodnevno paziti na govedo, da ne zbeži.