Vodni skuter in noro preživete počitnice na morju

Vedno sem bila mirno dekle, nikoli si nisem upala kaj dosti. To so vedeli vsi. Imela pa sem svoje želje in bila človek, da sem jih tudi skušala uresničiti. Tokrat smo šli s šolo na izlet na morje, kjer smo bili tri dni. Ko sem jaz videla vodni skuter, sem vedela, da se bom na njem peljala. Moji sošolci so bili vsi bolj zamorjeni, tako nisem mogla pričakovati, da bi se s kom peljala, ker jih vodni skuterji niso zanimali.

Vprašala sem še sošolke, kaj si mislijo, in če bi se šle z menoj vozit, pa tudi niso bile interesirane, tako da sem ostala sama. Ker so bili vodni skuterji na izposojo, sem šla vprašat, če bi mi mogoče kdo vse razložil. Tam je bil prav prijeten fant, ki se je ponudil, da me lahko nauči, kako se vozi vodni skuter. Dogovorila sva se za uro in komaj sem čakala, da se greva vozit. Najprej me je vprašal, če imam kaj proti, da se zapeljeva en krog, ker mi lažje razloži v vodi, kot pa na kopnem. Seveda nisem imela nič proti, bila sem še vesela, ker je bil res prijazen fant. Vožnja je bila prijetna, naučil me je čisto vse, kar sem potrebovala, da sem znala sam voziti vodni skuter in nisem potrebovala nikogar.

Tisti dan sem se navozila za celo leto. Drugi dan sem se s prijateljicami sprehajala po plaži, mimo vodnih skuterjev in ponovno srečala prijaznega fanta. Povabil me je na vodni skuter, če se grem še enkrat peljat z njim. Preskočila je iskrica in lahko vam povem, da sva postala par. Jaz sem odšla domov, nekaj časa sva si še dopisovala in klicala, potem pa sva videla, da eden drugega štopava in da je boljše, da gre vsak svojo pot. Od takrat naprej mi je v lepem spominu predvsem ostal vodni skuter in kadarkoli ga na morju vidim, se spomnim na tega fanta.

Plovila so zame nekaj najlepšega, kar lahko vidim na morju

Ste tudi vi srečni na morju? Jaz sem, ko vidim plovila, morje, borovce, galebe. Nekateri imajo radi morje, drugi pa hribe. Prav je, da smo si tako različni in da vemo, kaj si želimo. Jaz bi bila celo leto na morju, obožujem morje, skale, vonj po morju. Kot majhna sem bila veliko po bolnišnicah, ker sem bila bolna. Vsako leto sem bila tako povprečno v bolnišnici 4 teden. To so bili težki dnevi zame, a sem bila v prekrasnem kraju na morju, kjer sem lahko skozi okna opazovala plovila in morje. Kot otrok ne veš, da ti bodo ti občutki za vedno ostali. Tam si in skušaš pozabiti na svoj dom, odštevaš dneve, kdaj ti bo zdravnik povedal, da lahko greš domov. Še danes se spominjam vseh vrat, oken, hodnikov in prijaznih sester. Ni mi bilo težko, po drugi strani pa sem bila kar boga, ker sem bila tako majhna ločena od staršev. 

Danes, ko pogledam plovila, se spomnim na plovila v času, ko sem bila v bolnišnici. Imam mešane občutke, bilo je lepo, a raje bi bila doma pri starših. Očitno so me plovila in morje toliko pomirjali, da mi je ta pogled na morje še danes lep. Sedaj imam že svoje otroke in ne predstavljam si, da bi morali sedaj oni za 3 tedne v bolnišnico. Grozno bi se počutila, verjetno sta se grozno počutila tudi moja dva starša takrat. O tem se nismo nikoli pogovarjali. Vem pa, da me plovila pomirjajo in upam, da so mi takrat pomagala, da sem premagovala tiste dolge dneve v bolnišnici. 

Nekdo bi rekel, da mu tisti morski kraj ne bi mogel biti nikoli lep, če bi bil toliko v bolnišnici tam, jaz pa pravim, da je lep, nikoli ne bom pozabila na ta morski zrak, plovila in pave, ki so se prehajali okoli bolnice.